ITALIJANSKA ZVEZA NEVIDNIH IN SLABOVIDNIH
Najpomembnejši koraki dolge poti do socialne integracije
Dva pokroviteljska društva, ki sta bila ustanovljena v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja in poimenovana po »Nicolò Tommaseo« in »Kraljici Margheriti«, sta kot prva poskusila organizirati nevidne v Italiji. Dante Barbi Adriani je bil njihov velik spodbujevalec in tisti ki je ustanovil in nadzoroval dvem revijam, med katerimi je bila prva revija v Brailleovi pisavi.
Leta 1910, na predlog Carla Grimaldi, Augusta Romagnoli in drugih, so ustanovili »Prokulturno društvo med nevidnimi učitelji«, ki se je izkazala kakor prvo združenje nevidnih
26ga oktobra 1920 se je rodila Zveza Nevidnih kakor priloga Društva učiteljev, njen ustanovitelj in prvi predsednik je bil Aurelio Nicolodi. Ta datum zaznamuje prvi korak dolge poti do socialne integracije. Hitro po Italijanski Zvezi Nevidnih so ustanovili Časopis Nevidnih, Državno Knjigarno za Nevidne, Tiskarno Braille, Državni organ za delo v Firencah, Rimu, Neaplju, in veliko drugih koristnih pobud.
V 1930-ih letih, napredovanje je potekalo zelo počasi in podjetniška struktura režima je omejevala nekatere cilje. Kljub temu, Zveza Nevidnih je dosegla dve zmagi: razveljavitev Novega Civilnega Zakonika za nesposobnost nevidnih od rojstva in vključitev nevidnih v protiletalsko vojsko kakor zvočni operatorji.
Proti koncu vojne, so odstavili Nicolodija, ki je bil nepriljubljen režimu, in sledil mu je Paolo Bentivoglio, ki je obdržal predsedništvo skoraj za 20 let, do leta 1965. To je bilo obdobje velike obnove po konfliktu in pomembno je izpostaviti nekatere pomembne trenutke kakor veliko manifestacijo v Rimu leta 1954, takozvana »koračnica bolečine« ki je peljala do prvega zakona za pokojnino za nevidne.
Vedno leta 1960, Zveza Nevidnih je dosegla uveljavitev zakonodaje za pravico do zaposlitve v treh sektorjih: poučevanje, fizioterapevtske masaže in telefonska centrala. Na tak način, življenske razmere in perspektive nevidnih so se nedvomno izboljšale, in to predstavlja korak naprej do dolgo pričakovane socialne integracije. Treba je poudariti, da Italijanska država je, z zakonskim odlokom št. 1047 dne 26ga oktobra 1944, priznala Italijansko Zvezo Nevidnih kakor edino institucijo, ki skrbi za moralno in civilno zaščito pravic nevidnih.
Giuseppe Fucà je sledil Bentivogliu, in si hitro prevzel naslov »Predsednik Bitke«. Pravzaprav v tistih letih Zveza Nevidnih je vodila pomembno bitko za socialno enakovrednost, ki se ni še zaključila, ampak je izredno spremenila kulturno podobo nevidnih. Med predsedništvom gospoda Fucà nevidnost je bila priznana kakor »težja« invalidnost od drugih, in tako so pridobili odškodnino za spremljavo, skupaj z drugimi dolgo pričakovanimi dosežki.
Tudi Roberto Kervin je nadaljeval po tej ze zacrtani poti , on pa je bil četrti predsednik Italijanske Zveze Nevidnih in je povečal ugled Zveze tako da je postala znana tudi v tujini.
Današnja Italijanska Zveza Nevidnih, katere predsednik je trenutno Tommaso Daniele, se mora boriti za ohraniti dosežke doslej pridobljene in iztočasno se mora premikati po novih poteh, ki so ustrezne za moderno družbeno realnost. Mora pa upoštevati, da morda mladi nimajo istega občutka pripadnosti do Zveze kakor so ga imeli ostali v preteklosti, tisti občutek ki je popeljal Zvezo od 8.000 članov leta 1947 skoraj do današnjih 120.000
Pot je bila in je še vedno težka, ampak samo če se bo ustrezno reagiralo novim zahtevam, se bo doseglo manj negotovo in komplicirano razmerje slepote/nevidnosti kakor v preteklosti.